Moja porodna zgodba ni ena tistih, ko je šlo vse narobe. Pa ne zato, ker bi vse olepševala, imela sem neznansko srečo, da je vse potekalo gladko, od same nosečnosti, pa tudi poroda. Vse se je začelo v juniju, ko sva zagledala tisti plusek na testu nosečnosti. Priznam, prvi vtis ni bil najbolj pozitiven. Preplavili so me vsi tisti dvomljivi občutki, tisti, ko ne veš kaj pričakovati. Občutila sem, da moram postati zrelejša, bolj odgovorna in kar naprej sem si ponavljala: zdaj gre zares. V isti sekundi sem vedela, da bom škrata takoj vzljubila. Od tistega dne sem rekla, da se bom resno pripravljala na porod in prihod novega člana.

Seveda se nisem. Začela sem sicer z branjem vseh forumov, ampak sem hitro ugotovila, da mogoče ni najboljša ideja. Forumi so ena izmed najslabših idej, vedno se najdem v najbolj črnih scenarijih, posledično kličem po negativnem izzidu. S pravimi pripravami na porod sem pričela nekje 4 tedne pred predvidenim rokom, iskreno pred tem nisem o porodu niti kaj dosti razmišljala. Vsakemu, ki me je vprašal ali me je strah, sem rekla, da ona iz mene pride, pa če mi je to všeč ali ne. Vedela sem, da bo otrok iz mene moral tako, ali drugače in to sem vzela po domače povedano “zdravo za gotovo”. Moj rok poroda je bil 4.2.2020, kljub temu sem si celo nosečnost prigovarjala, da bom rodila prej.

v 37. tednu nosečnosti sem se naročila na terapije akupunkture, da s tem vsaj malo ublažim bolečino med porodom in telo pripravim na potek. Kako so terapije potekale, morda zapišem v naslednji objavi, jih pa toplo priporočam vsaki ženski, ki se pripravlja na porod. Če mi je sama terapija pomagala, ne znam zatrditi, stojim pa za obiskom terapevtke, dr. Simone Gostenčnik, ki je meni in Janu olajšala celoten porod. Psihična priprava mi je bila izjemnega pomena, saj lahko s pravim odnosom in razmišljanjem ogromno pripomoremo k sproščanju telesa in posledično lajšamo sam porod, zato je izbira prave terapevtke zelo pomembna.

Torej, če me spremljaš na instagramu veš, da se moj porod ni sprožil 4.2.2020. Niti 5.2.2020 in niti 6.2.2020. Zadnji mesec nosečnosti se že sam po sebi izjemno vleče, zato se odštevanje zadnjih dni zdi, kot da bi trajali 100 let. Sobico sva imela že dokončano, oblačila že dvakrat preprana, tudi lupinica je že čakala v avtu nekaj dni. Pripravljena torba je bila že vsaj 10x napolnjena s sladkarijami za v porodnišnico in sem jo že enajstič pridno spraznila. Moja nosečnost je hvala bogu potekala brez napora, ali kakršnih koli zapletov, zelo sem hvaležna, da sem bila (rečimo temu tak) v fizični formi, sem pa že na začetku stala za tem, da se ne bom zapustila (kar ne pomeni, da sem popolnoma spremenila prehrano in se vrgla v diete. Tega ne počet med nosečnostjo, ne se omejevat na diete in podobno, trudite se poslušat telo). V zadnjih 2 tednih sem imela malenkost otečene gležnje, spanje je bilo itak oteženo zaradi trebuha in glede na to, da sem bila navajena zaspat na trebuhi, to ni bil glih win-win situation, ampak drugih težav pa hvala bogu nisem imela. Kljub temu, sem se oblačila v 3 različne outfite, saj je bila izbira bolj boga, pa še udobno mi ni bilo v ničemer, zato sem si doma nastavila 2 obleki in trenirko. In tako, sva čakala, da pride tisti dan D, ko bova končno imela v rokah najinega škrata.

Iz petka na soboto ponoči (8.2.2020) se je pričela moja porodna zgodba. Oba sva rekla, da 8.2. se pa že ne sme roditi (razlog: otrok ne sme imeti rojstnega dneva na dela prost dan, saj nikdar ne bo mogla praznovati v vrtcu/šoli. Tega ji ne smeva vzeti!). No, ni bila daleč od tega. Ponoči so se pričeli rahli popadki, odluščil se mi je čep, vendar mi voda ni odtekla, zato nisva hitela v porodnišnico. Prvi popadki niti niso bili neznosti, pa sem si mislila “wau, sem kar močna”. Pha, ko je prišel tisti prvi ta-pravi, sem se od bolečin sesedla, ampak o tem kasneje. Ker sva dobila navodila naj čakava na redne popadke, sva tako tudi storila. Nikdar v svojem življenju še nisem gledala enega filma 12 ur, tisti dan pa ne bom nikdar pozabila, da sva cel dan gledala “Moj ata socialistični kulak” in čakala na redne popadke. Vsakič, ko se je popadek pojavil, sva film dala na pavzo in čakala da popadek popusti. Dan se je vlekel, kot še noben, hkrati pa je minil tako hitro, kot še noben. Popadki so se pojavljali na 10-15 ali 20 minut, vendar voda še kar ni odtekla. Skuhala sva govejo juho, pojedla kak topli sendvič in še sedela ob istem filmu. Okoli šestih popoldan sem se vdala in rekla, da grem v UKC Maribor vsaj na pregled, da povedo kako daleč smo. Itak, da nismo bili daleč. V porodnišnico sva prišla opremljena z mojimi torbami in vso potrebno papirologijo. Papirjev sva imela mali milijon, od vseh mojih in Olivijinih izvidov, do podpisanih potrebnih dokumentov, materinsko knjižico in vse kar potrebuješ ob porodu.

Sestra me je najprej napotila na wc. V sprejemni sobi sem se preoblekla v bolnišnično haljo in natikače, ter sedla na mizo. Ob pregledu mi je povedala, da sem odprta za dober centimeter in tako mi je padel mrak na oči – prvič tisti večer.  Kljub temu so me napotili v porodno sobo, kjer me je priklopila na CTG in rekla, naj počakam. Da so babice in zdravniki v porodnišnici Maribor izjemna ekipa, mislim, da ne rabim poudarjati. Ekipa, ki naju je sprejela, je bila ena izmed boljših in samo hvaležna sem lahko za tako pomoč in dobrosrčnost. Če bom napisala tisoč krat hvala, ne bo dovolj.

Punce so se odločile, da mi mojo naveličanost nad čakanjem popestrijo s predrtjem mehurja in umetnimi popadki. Ok, vsaka, ki me je na umetne popadke opozorila, ni bila dovolj nazorna. Moji popadki so boleli, ti zadnji sploh, ampak, ko te “nafilajo” z umetnimi, komaj prideš v tisto fazo umiranja. Maksimalno sva se trudila, da sem popadke predihavala, se držala vseh 1000 navodil, ki sem jih do poroda dobila, ampak v bolečini sem valda na to pozabila. Odpirala sem se hitro, zato smo bili prepričani, da bo Olivija rojena do polnoči. Celo nosečnost sem govorila, da bom dovolj močna in pogumna, da bom rodila brez epiduralne, da bom korajžna in bom ena tistih, ko bom lahko na veliko razlagala kako pogumna sem. Ko so mi punce začele ponujati protibolečinske “tretmaje” se mi je odvalil kamen od srca. Epiduralna, je bila v tistem trenutku kot mati Tereza za moje telo. Ker v Mariboru zaenkrat epiduralna anestezija še ni na voljo vsak dan 24/7, sem zelo hvaležna, da sem v soboto zvečer (pa še na praznik), dobila možnost za to in naj povem, da bi jo izbrala še neštetokrat. Ob tem je treba povedati, da je epiduralna anestezija trenutno pri nas na voljo zgolj med tednom v dopoldanski izmeni. Upam, da se to v kratkem uredi, saj je pri porodu zelo pomembno, da punce pridno poslušamo in se držimo navodil babic, to pa najlažje počnemo če smo zbrane in se ne prepustimo bolečini. Ja itak, da se lahko psihično pripraviš do tega, da bolečino odmisliš in se koncentriraš na predihavanje, ampak why not take the high road.

Preden so mi namestile epiduralno anestezijo, sem bila prepričana da bo to počasi moj konec. Od vseh popadkov sem bila utrujena in komaj sem čakala, da se bolečina že konča, saj med popadki nisem uspela zatisniti oči niti za minuto (če bi vedela kako utrujena bom vsak dan po porodu doma, tega ne bi jemala kot utrujenost). Epiduralna mi je omogočila 45 minut počitka, za katerega sem bila v tistem trenutku grozno vesela. Do enajstih zvečer sem bila odprta 10cm, ki so potrebni za porod in tako se je pričela zadnja ura in pol poroda. Od tistega trenutka, pa do trenutka ko sem Olivijo imela na sebi, se ne spomnim skoraj ničesar. Vse se je odvijalo tako hitro, da se ne spomnim ne bolečine, ne časa, ki je minil vmes. Edini spomin, ki mi je ostal, je trenutek, ko je Olivija zajokala in sva jo lahko stisnila k sebi (9.2.2020). In pa nepozabni šivi, ki so me boleli še vsaj teden dni, da na riti nisem kaj dosti sedela (iskreno povedano je nisem niti htela čutit). Itak sem fauš vsem tisti, ko jih berem kako hitro so uspele one rešiti, ampak še zmeraj sem zelo hvaležna, da je porod na koncu potekal se mi zdi, da brez zapletov. Najlepši spomin sva prinesla domov in sedaj trdno spi v posteljici, midva pa komaj čakava da se zjutraj skupaj zbudimo.

In to je ta moja (hvala bogu) relativno kratka porodna zgodba. Izjemno hvaležna sem osebju porodnišnice v Mariboru, ki je zame zelo lepo poskrbelo, dr. Simoni Gostenčnik, ki naju je na porod lepo pripravila in Janu, ki je stal ob meni in me podpiral. Da pa porodne zgodbe ne zaključim, kot da pišem hvalospeve ob diplomi, pa naj povem, da je občutek, ko imaš svojega škrata v rokah nepopisen! Odkar sva starša sva še bolj polna ljubezni in hvaležna, da nam je življenje to omogočilo!

IMG_2330

IMG_2200-2

 

Z ljubeznijo, Maša