… ali, ko sva oba končno rekla DA.

IMG_1231
IMG_1233

Večina takšnih objav bi se pojavila v normalnem, tekoče pretočnem svetu, ko je vsak dan enak in svetu ne grozi totalna apokalipsa (bog ne daj). In ne, ta objava ne bo namenjena najini štruci. Obljubim, da naslednjo objavo spišem tudi njej. Zaenkrat Olivijo drživa samo zase! Odločila sem se, da malenkost razpuhtim to negativno atmosfero in se spomnim na nekaj, kar bo leto 2020 naredilo (zraven Olivije), še bolj posebno. Dobrih 10 let skupaj sediva na kavču, gledava televizijo, se na ulici drživa za roke, se tuširava skupaj, deliva svoj vsak dan eden z drugim in tale karantena, moram priznati, je – hočeš nočeš – za naju mačji kašelj.  Ne, da to žalostno situacijo želim preživljati še naprej, želim samo povedati, da sva navajena biti eden z drugim 24/7, 7 dni v tednu. Skupaj sva že dobrih 10 let.Moj ati se nama z veseljem smeji še 10 let po začetku najine zveze, ko še zmeraj ostaja vse isto, kot je bilo na začetku. V teh letih, sva preživela že ogromno, verjetno še nisem pisala o najinih začetkih, vendar sva skozi dala že kar nekaj izzivov, izkušenj, polen pod nogami, nestrinjanj, razočaranj in najpomembnejše – najlepših trenutkov. Zato sem se odločila, da to podelim med vas. Jan sicer ne ve, da bo sedaj zvezda celotnega članka, oz. mojega celega življenja. S tem se nikakor ne bi strinjal, ker je verjetno najbolj skromen človek, kar jih poznam. A vseeno – vem, da te zanima, jaz pa bi rada delila nekaj lepega, nekaj kar mi leži na duši in česar se veselim. Svetujem, da prebereš do konca, mislim da ti ne bo žal.

IMG_3008

Torej – najina zgodba se je pričela že več kot 10 let nazaj, natančneje – 12. Spoznala sva se še v času najinih “otroških” let. Jaz sem bila stara rosnih 14 let, Jan je 3 leta starejši in zrelejši. S starši smo moje celo življenje obiskovali Istrski camp Valkanela, vendar se je to malenkost spremenilo, ko sta se moja starša razšla, zato smo z mamo, očimom in mlajšo sestro prvič obiskali otok Ugljan. Ne morem reči, da sem bila nad spremembo navdušena. Istra sodi med kar razvit obmorski predel, med tem, ko je Dalmacija (vsaj med nami) veljala za bolj len predel. Camp katerega obiskujemo še danes, je enak, kot je bil dobrih 12 let nazaj. Ne veljam za “finega” človeka, sem bolj “uličarka”, navajena skoraj vsega, vendar preklop med ogromno in bolano lepo Valkanelo ter nerazvitim Poratom na Ugljanu, me je definitivno sezul in moram reči, da moje jamranje ni prizaneslo nikomur. Pa ravno pri 14 letih, ko se je moje življenje komaj začelo razvijati, hormoni pa so mi seveda divjali na 100. potenco. Kaj si bom počela na Ugljanu, sem si težko predstavljala. Jan mi je definitivno spremenil mnenje o mrtvem otoku Ugljan. Torej 2008 sva se prvič videla: Jaz sem s prijateljico stala na pomolu, on je na plažo ravno pripeljal svojo psičko. Filmski scenarij bi lahko rekli, v tem odseku bi pasala tudi romantična glasba in počasen posnetek premikanja. Spomnim se, da je imel na sebi belo-modre kopalke, imel je daljše svetle lase in najlepši nasmeh kar sem ga kadarkoli videla. Ker je otok resnično mrtev, v bližini (v bližini pomeni 3km stran) je bil takrat še edini lokal, zato smo se mladi družili pač na plaži. Tam sem doživela tudi najlepši trenutek za takrat 14-letno punco – prvi poljub z njim, in to NA PLAŽI. Kako sem do njega prišla – vžgala je finta “a bi me po hrbtu malo zmasiral?”, to še zdaj pali haha. Ker sva bila še oba izjemno nora in mlada, si lahko predstavljaš, da se je najina zgodba ponovila šele naslednje poletje – na Ugljanu. Svojo resnično, “uradno” in tisto zrelo, odraslo skupno pot sva pričela točno 10 let nazaj – ponovno na Ugljanu, in v teh letih sem spoznala in že neštetokrat povdarila, da Ugljan pa sploh ni slab. Hvaležna sem, da je Jan ob meni vzdržal in vztrajal vse do danes (cus’ I’m not a piece of cake, vsi ki me poznajo, bi to potrdili), saj brez njega in njegove podpore ne bi znala narediti nobenega koraka v življenju. Preživela sva že “svega i svašta” od pretresljivih, do žalostnih in pa nepredstavljivo lepih trenutkov, pa sva prišla do trenutka, ko se nekje mora napredovati. Hvala bogu, da je tako dolgo vzdržal ob meni!

Skupaj živiva dobrih 9 let. Ja, kar hitro sva začela – zmeraj sem bila tista tarča sošolk, ki jih je zanimalo kako za vraga je to možno. Brez posmehovanja in kazanja s prstom ITAK ni šlo. V teh letih sva pridobila kar nekaj novih prijateljev, za katere bi sedaj dala tudi roko v ogenj, ali kako se že reče. In, ker nisva pristaša tistih čistih tradicij, poroke nisva želela narediti zato, da bi pač na papirju pisalo najino ime. Vendar po 10 letih in skupnem otroku, nekako pričakuješ tudi prstan. Spoiler alert: prstan je na moji levi roki!  Zato sva rekla, da te najine prijatelje končno povabiva na nekaj, kar nam bo ostalo v spominu za celo življenje.

Če še med vrsticami nisi zaznal/a: POROKA BO! Po 10 letih, sem ga končno uspela prepričati, da rabimo tisto pravo čago! Najina zgodba se ne zaključuje, z Olivijo in poroko se bo najlepši del življenja šele začel! Ljubezen spremeni tudi najtemnejše trenutke življenja.

Dragi Jan, tebi pa za konec tega posvetim še tole: you will forever be my always. ♡

IMG_2198
IMG_2179

Toliko o najinih začetkih, vse ostalo še pride.

P.s. vabila so natisnjena, le pri lastnikih še niso – korona je prekrižala vse načrte.

IMG_3101

IMG_3100
IMG_3099
IMG_3093
IMG_3026

IMG_3051 Vabila: Anvilin (klikni za ogled spletne strani) – več o vabilih v naslednjih objavah.

Z ljubeznijo, Maša