Pred kratkim sem na instagramu izvedla “anketo”, kjer sem spraševala o čem naj se na blogu razpišem, ali na vlogu razgovorim. Res da kadar začnemo pisanje bloga s takšim stavkom, redko koga prepričamo za nadaljevanje, vendar

9C1E4DCD-87B7-4D14-8AC5-7B467984C2DC

Moja samozavest je v prejšnjem letu kar poniknila, ko sem izgubila vso inspiracijo za pisanje in fotografijo. Posledično so z njo šle tudi vse ideje in moja glava je polna strahov in slabih prepričanj. Ja, tudi to se zgodi. Včasih ni razloga, včasih se zgodi kar naenkrat, včasih je več dejavnikov, za katere se sploh ne zavedamo. V današnjem svetu smo obkroženi z elektroniko, socialnimi omrežji, brez katerih naša podjetja seveda ne bi tekla, tako kot tečejo danes, a včasih jim posvečamo preveč časa. Tukaj pa zablokiramo.

Zakaj sem zgubila samozavest in posledično tudi inspiracijo? Tragi-komična stvar v bistvu, ali kakorkoli pogledamo, pride trenutek, ko gledaš v svoje življenje, svoje slike na instagramu in v albumih, ki jih imaš skrbo sortirane v telefonu in se ti zdi, da je vsak trenutek v življenju pomemben, ampak včasih se vprašam, ali so prioritete, ki jih sedaj cenim, res tako pomembne, kot se mi zdijo? Ironija, da rada delam to kar počnem – pišem, fotografiram, urejam, ampak včasih se mi zdi, da brez cilja. Zmeraj, ko se postavim pred to vprašanje si za trenutek zbijem samozavest. Sama sebi, nehote, ampak podzavestno – sama sebe bojkotiram. Da sem se sestavila in prišla do neke zdrave mere samozavesti sem potrebovala celo mladost. Že v srednji šoli se nisem imela za pretirano samozavestno. Sem sicer ena izmed tistih, ki so raje na vodilnem položaju, kot v ozadju, ampak v mlajših letih ni bilo tako. Sedaj, ko se gledam v ogledalo, ali razmišljam o svojih dejanjih in ciljih, včasih nehote preskočim nazaj na deklico, kot sem bila v srednji šoli. Misli mi prehitro švigajo, slike prehitro letijo, jaz pa vmes pozabim kaj je tisto, kar me veseli, dela močnejšo in mi dviguje samozavest.

Vsak bi se moral posvetiti samo tisti stvari, ki ga resnično veseli in dviguje.

Z domačimi besedami? Delaj točno to, kar ti paše in zaradi česar se vsako jutro zbudiš z nasmeškom na obrazu. Jaz sem svoj blog (ki je by the way še daleč od tega kar želim, da je) pustila spati nekaj manj kot eno leto. Sedaj se, ko zopet redno sedim za računalnikom, urejam slike in berem čtivo, ki mi daje inspiracijo, počutim toliko bolje in tako kot treba. Pogrešala sem klikanje po tipkovnici in urejanje slik bolj kot karkoli. Pa se mi zdi, da sem omenila to že v prejšnji objavi in zdi se mi, da bom omenila še vsaj 1000x. Hvaležna sem, da sem se spravila do točke, ko odprem računalnik in tipkam. Pa tudi če je nekaj tja v tri dni.

To kar prebiramo v vsaki objavi in knjigi o pozitivi je res, vendar ni zmeraj tako lahko. Pozitivo je težko obdržati, če se začneš obremenjevati z stvarmi, ki resnično niso pomembne v tvojem življenju. Tri stvari, kot so pozitiva, inspiracija in samozavest, so več kot odvisne ena od druge.

Zato, je najpomembneje, da kadar nismo prepričani vase, izklopimo vso tehnologijo in si ne zbijamo samozavesti, ampak se posvetimo eni stvari, za katero smo prepričani, da nam bo vrnila samozavest. Nikdar se ne smemo ozirati za negativnimi opazkami (ki jih je okoli nas več kot preveč), se obremenjevati s tujimi mnenji in si beliti glave s kritikami, ki se bodo našle na vsakem koraku, saj roko na srce, nismo zmeraj vsem všeč. Osredotočiti se moramo na svoj cilj, pozabiti na vso negativno energijo in svoj fokus usmeriti nase.

Samo z dvignjeno glavo lahko prideš do cilja, ki si ga zadaš. 

Ima zapisano kak smisel? Upam, ker meni je pomagalo, da sem se vrnila vsaj delno na svoje stare tire.

-6966035600269554090_IMG_8394

Z ljubeznijo, Maša