V svetu spletnega mreženja, preobilice nasvetov in namišljenih življenj se težko znajdem kot samostojna oseba z originalno idejo. Že dolgo nazaj sem izgubila rdečo nit in ugotovila, da smisel življenja ni v prepolni omari (katere lastnica sem kljub tej trditvi), ali v gala prideridtvah z VIP osebnostmi, ali najhuje, sedenje pred računalnikom/TV-jem in deljenjem že tako prevelike negative na zelo otročji način.

V iskanju smisla svojega življenja, sem v zadnjem letu uspela prehoditi take in onake ovire, ki so mi lepšale in grenile dneve hkrati, a me veliko naučile. In po vsakem dežju, posije sonce, a ne? Ali v vsem slabem, je zmeraj nekaj dobrega. Sem ena tistih pocukranih oseb, ki živi za čustveno sladkorno in prepričana sem, da je svet lepši že, če se odločim nekomu, ki ga imam rada, prevečkrat pokazati koliko mi pomeni.  O tem naslednjič, a je še prekleto res.

Ko si zastavim vprašanje, kaj bi rada dosegla, si še pri svojih 24 (skoraj 25) le stežka odgovorim. Ne, ker ne bi vedela, vendar se odgovora bojim. Pogosto se obremenjujem z mnenji ljudi, a to me pripelje do vprašanja koliko pogosteje in raje, ljudje delijo svoja negativna mnenja, od tistih, ki svoje pozitivno mnenje zadržijo zase in se z nasmehom obrnejo v drugo stran. Opazila sem, da ljudje niso ljudje, če svojega negativnega mnenja ne bi delili na prav vsak način, ki je možen. »Zakaj se tako oblačiš?«, »Zakaj si ne poiščeš tiste prave službe?«, »Če bi bila jaz ti, bi že zdavnaj imela otroka!«, »Veš, mislim, da to nisi naredila prav!«, »Zakaj se toliko pačiš?«, »Zakaj tako hodiš?«, »Jooooj, poglej kako je ta oblečen.«, »OMOJBOG, a veš kaj je rekla ona?«, »PROSIM POGLEJ KAKO GRDO JE TO!«, »Kdaj boš končala faks? Jaz sem pri teh letih imela že službo!«, »A lahko nehaš s tem?«, »Prokleti debili, glej kaj so spet nardili. Grozno nesposobni ljudje. Če bi jaz bil tam, bi bilo VSE drugače!«

A res? Zakaj toliko negative? Pa zakaj sploh toliko nepotrebne sovražnosti? Vsak, ki mu kaj ne paše se lahko mirne volje obrne drugam.

Zavedam se, da ima prav vsak pravico do deljenja mnenja, vendar a ni toliko lepše, če prejmeš pozitivno mnenje, pozitivno energijo, pozitiven push? Ali ga je res toliko lažje pozabiti, kot nekaj negativnega? Vsi se oprijemamo sovražnosti, nekako lažje jo je zagrabiti in potem smo še toliko bolj samokritični. Meni definitivno ne pripomore k večji kreativnosti, kvečjemu zatolče in zdrobi še tiste mini sanje, ki so se skrivale nekje globoko.

Ljudje smo bitja, ki imamo še kako razvite možgane, vendar jih morda prepogosto uporabimo za tisto LAŽJO izbiro, za tisto, kar že velika večina počne in namesto k spremembam, pripomoremo le k razvijanju že znanih vzorcev. Negativne novice se tako lažje širijo, so bolj oprijemljive in se zažrejo globoko v naše smotane glave. Uspehov drugih zato nismo pripravljeni deliti, raje poiščemo tisto malenkost, ki bo ta uspeh uničila. Čakamo na prvi neuspeh v vsakem koraku, da lahko zatolčemo posameznika in na koncu komaj čakamo, da lahko v obraz rečemo »SEM TI REKLA!«.  Čakamo na prvi crash vsakega »ki si upa«, da se bomo pri kosilih lahko končno spet o nečem pogovarjali in se zlobno smejali. In tako nekako se v glavah razvije anksiozna motnja, ki pokvari še tako sončne in upanja polne sanje.

Mislim, da lahko vsak naredi nekaj, da spremenimo okolico v boljši vsak dan. Jaz se zavedam, da se na veliko trudim polepšati dneve vsaj tistim mimoidočim, tako znancem, kot neznancem, še raje pa svojim bližnjim. Potrudim se vsak dan ponoviti koliko mi pomenijo, kako ponosna sem na njih za vsak korak, tudi tisti majhen, ki jih osrečuje. Veliko raje sem tečna z ljubeznijo, kot sovraštvom. Lahko se potrudimo sejati sanje, ki se nam zdijo še tako nore in podpirati ideje, ki se lahko razvijejo hitreje, kot si mislimo. Jaz se trudim, zakaj se ne bi še ti?

‘Cause we’re living in a time where you’re fighting to survive
And all we need is love

 

 

 

Z ljubeznijo, Maša